Skrivnostna so pota Gospodova. Skrivnostne pa so tudi poti in preizkušnje, ki jih prinaša reka življenja. Še bolj privlačne pa so človeku sanje, upi in pričakovanja, ki se mu zdijo, vsaj na videz, nedosegljivi. Toda ni nujno, da je temu vedno tako, kajti sanje se uresničijo z delom ter z ljudmi, ki zmorejo in znajo.

 

V nekaj dneh, bom na drugem koncu Evrope začel živeti svoje sanje. Pričel bom študirati v tujini. Začel bom živeti sanje, v katere je bilo vloženega ogromno truda, učenja, odrekanja, žrtve verjamem pa, da ni manjkalo niti božje pomoči. Marsikdaj, se ljudje znajdemo na takšnem ali drugačnem razpotju. Naše poti tečejo vzporedno, a se nemalokrat tudi obidejo.

 

Tako, sem na tej prelomnici svojega življenja primoran obrniti nov list in začeti pisati novo zgodbo. Verjamem, da bo zanimiva, nepozabna. Vendar človek ne more pisati dveh zgod hkrati. Z današnjo mašo, se vsaj za nekaj časa poslavljam od svojega MeMPZ Sv. Vida in dirigentsko palico predajam v prijateljeve roke. Ni lahko, ni lahko oditi, in pustiti za sabo nečesa, kar ti je pri srcu in kar imaš rad. A vendar je to v mojem primeru, za dosego sanj, potrebno. 

 

Najprej hvala našim patrom, za veliko mero zaupanja, ki so mi ga izkazali v zadnjih letih. Čeprav bom tudi v Notinghamu igral na orgle, ne bo isto, kot bi bilo, če bi le-te bile Videmske. Zato obljubim, da se bom po Videmskih orglah, še kdaj sprehajal s svojimi prsti. Dragi starši -  še naprej vzpodbujajte svoje mlade k pevskemu udejstvovanju. In še naprej jih podpirajte z pozitivno energijo, podporo in obiskom njihovih nastopov.

 

Dragi moji pevci in pevke – hvala vam za vse. In ne glede na to, kje bom jaz ali vi, ter ne ozirajoč se na to kdo vas bo vodil, boste vi zmeraj ostali, vsaj v srcih, moj zbor, moji pevci, moji prijatelji, in jaz bom zavedno ostal vaš dirigent, vaš zborovodja, vaš Alen.  Popotovanje z Vami je bilo nepozabno! V čast mi je bilo, da sem začel, in bil do sedaj del te zgodbe. Morda se pa v to vlogo v prihodnosti tudi vrnem... Do takrat pa ne pozabite name, neizmerno uživajte ob petju ter še naprej ostanite prijatelji.

 

Naj zaključim z mislijo Toneta Pavčka: ko hodite, pojdite zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne pridete ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusite: vnovič in zopet in znova.

 

 

        Alen Krajnc, umetniški vodja in dirigent MeMPZ Sv. Vida                 ob odhodu na študij v tujino